»Ana Mrovlje s tem opozarjajo na pretečo odsotnost tega, kar posnemajo, in na dogodek, ki je že minil in za katerim so ostale zgolj sintetične sledi, odporne proti minevanju časa. Razstava je statična in singularna, a polna potencialnosti, ki prežemajo prostor s sovpadajočimi fikcijami.«